Takrat sta govorila -- v čudovito prihodnost so frfotale pisane sanje in obema je bilo prazniško pri srcu, zakaj lepše so bile sanje nego bi mogla biti kdaj resnica sama in nič nista premišljevala, če je še daleč dotlej, ali če je blizu.
Razumela je pravi odgovor iz njegovega glasu in iz njegovih povešenih oči.
”Pa če boš zunaj,, in če se prav nikoli ne povrneš, jaz bom mislila nate ...“