In domislila se je, da takrat ni rekel: ”Kaj bi zdaj govorila o tem, ko je še daleč tisti čas?“ Takrat sta govorila -- v čudovito prihodnost so frfotale pisane sanje in obema je bilo prazniško pri srcu, zakaj lepše so bile sanje nego bi mogla biti kdaj resnica sama in nič nista premišljevala, če je še daleč dotlej, ali če je blizu.
Razumela je pravi odgovor iz njegovega glasu in iz njegovih povešenih oči.