Nad hribom se je pretrgala meglena plast, zasijalo je čisto nebo; prav nad hribom, v silni daljavi, je rdelo dvoje tankih, dolgih oblakov, skoro potopljenih v luči jutranjega sonca.
”Čas bo že skoro,, da se vrneš; pa potrpi še malo; v slovo bi ti rada še nekaj povedala, nekaj bi te še rada prašala ...“ Gledala je v tla, ko je govorila; njen glas je bil zelo resen, besede niso hotele gladko iz ust in lica so zardevala.