Zastokalo je v lini, zaihtelo; tiho je bil zaplal veter preko globeli in rob njegovega plašča se je doteknil senc.
”Rad sem imel zunaj vihar, tukaj me je strah te lahne sapice ... kakor da bi ugledal nenadoma luč v svoji izbi, ki sem jo bil zaklenil ... Spati bi moral; zbudim se morda jutri in se zasmejem čudnim sanjam ...“