Resnično, -- še bolj bi te imel rad, da bi nosila klobuk z rdečimi rožami, belo bluzo, svetle majhne čeveljčke in da bi se izprehajal s tabo po sončnih mestnih ulicah, v veseli gneči med veselimi ljudmi ... Ali časa je še veliko, daleč je še prihodnost in dokler je ne doseževa, si moja kakor si, s temi drobnimi, bosimi nogami, s to ubogo jopico.“
Poslušala je bolj natanko njegov glas nego besede same in v glasu, mehkem, prijaznem, je bila resnica.