V obraz je bil hudo bled, pod širokimi čeljustmi so se bočili valovi mogočne črne brade; oči so ležale v globokih jamah in so gorele z motnim plamenom; orjaške pesti, nagosto porastle, so počivale na hrastovi mizi, pripravljene, da se vzdignejo. Tako je sedel kralj in tako so sedeli, sloneli in ležali tudi vojščaki njegovi; nobeden se ni ganil, ali nobeden ni spal, kajti vsaka ura bi lahko bila tista, ki je bila oznanjena pred tisoč leti.
V motnem plamenu oči Matjaževih in njegovih vojščakov je bilo napeto pričakovanje.