nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Kurentova modrost/Črtice 1915-1918, poved v sobesedilu:
- Zazdelo se mi je, da stopa vštric mene s tihim, širokim, ploščatim korakom sila visoka senca, brez obraza, brez kosti, brez pravih oblik, pa vendar skoraj telesna in podobna na zidu omahujoči, od mesečine spačeni in razvlečeni senci človeka; in tudi se mi je zdelo, da jo poznam že dolgo, da sva že mnogokdaj tako hodila ramo ob rami; v se je časih nagnila nizko k tlom, prav do mojih prs in rok - srce, ali ne slutiš tam lica, ki si ga videlo že tisočkrat?
Okno se je zasvetilo iz noči, dremavo, neprijazno, kakor pogleda popotnika tuja hiša kraj poti ... Tebi, ki nosiš samoto s seboj, je tuja hiša ves prostrani svet; ni ti ga okna, ki bi te veselo pozdravilo!
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani