nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Kurentova modrost/Črtice 1915-1918, poved v sobesedilu:
Tenki, temni vrhovi smrek so tam nekje daleč visoko štrleli v sivkasto nebo, spodaj je molčala noč, gluha, nepremična, brez oči in brez ust. Hladna in mokra mi je hušknila senca tik mimo lic - ali je bil val meglé, ki je pljusknil iz morja, ali je neslišno zaplahutala s perotjo, ali pa je bila moja splašena misel, ki se je vrinila za dolgo ponočno vasovanje? - Zazdelo se mi je, da stopa vštric mene s tihim, širokim, ploščatim korakom sila visoka senca, brez obraza, brez kosti, brez pravih oblik, pa vendar skoraj telesna in podobna na zidu omahujoči, od mesečine spačeni in razvlečeni senci človeka; in tudi se mi je zdelo, da jo poznam že dolgo, da sva že mnogokdaj tako hodila ramo ob rami; v se je časih nagnila nizko k tlom, prav do mojih prs in rok - srce, ali ne slutiš tam lica, ki si ga videlo že tisočkrat?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani