Do tál je posekan hrastov gozd; kar je ostalo, toži in trepeče in se vije plaho v jesenskem vetru ... Ko sem bil še otrok in ministrant, mi je bilo čudno tesno pri srcu, kadar je cerkovnik po véliki maši ugašal sveče, posebno po božični maši polnočnici. Prej je bila farna cerkev vse do stropa razsvetljena, podobe svetnikov so se lesketale z oltarjev kakor pozlačene, ves poln luči je bil zrak, dišeč po kadilu in prazniku in molitvah.