Čutil sem ga v svojem prvem, polotročjem hrepenenju, - to je bilo v tistih časih, ko je človek zaljubljen v vijolice in lunine žarke... Takrat sem vstal neko noč, sam Bog ve zakaj, ter se napravil naravnost v gozd. Ceste so bile vse bele in svetle od mesečine, od vrtov in travnikov se je dvigal pomladni vonj, okoli mene je šepetalo in od daleč so me klicali mehki glasovi...