Skrbi so pozabljene in v utrujenosti, ki je objela telo, leži nekaj sladkega in svobodnega. Prvi dih nočnih sanj trepeče v motnih pogledih; človek se ozira proti jutru nazaj in zapazi čudom, da je bila večidel nizka in neumna ona vznemirjenost delavnih ur. O mraku pade na dušo senca smrti, in za trenotek se odgrne zastor onstranskega življenja...