Kadar se ni spominjal poti, se je oprijemal z rokama zidú; časih se je spotaknil in odmevalo je zamolklo od visokih obokov... Že na ovinku je ugledal svetlobo na koncu hodnika in nató je začul polglasne, toda hlastne in razburjene besede. Ob vratih je stal graščak v sami srajci, da so se mu videla suha meča, porasla z dolgimi kocinami.