Časih sta se izgubila v samoto teh neizmernih senc, a pustinja je bila tolika, da sto korakov od nista vedela ne kod ne kam. Vejevje je zakrivalo nebo in obzorje na vseh straneh in ravnati sta se mogla samo po sledovih svojih stopinj. Komaj je odzvonilo poludne, že je prihajala noč tu sem in oglašali so se izza grmovja skrivnostni večerni glasovi...