Šumelo in vzdihovalo je tod ves dan; ves dan je sanjal polumrak pod temi mogočnimi kupolami. Samo do velike ceste je vodila peščena pot, drugače ni bilo steze nikjer; vse je bilo poraslo z gostim grmovjem, a na tleh je gnilo listje, da se je udirala noga do gležnjev... Časih sta se izgubila v samoto teh neizmernih senc, a pustinja je bila tolika, da sto korakov od nista vedela ne kod ne kam.