V vejevju ni tistega zaljubljenega šepetanja plebejskih vrtov. Drevje je onemelo; en sam človek hodi po belem pesku, s težko glavoin zamišljenimi očmí; široke sence se razprostirajo pred njim kakor tepihi in listje se stresa v vdanem strahu... Kdor bi prišel ponoči v te aleje, bi mu trepetala kolena od groze; črne postave, do neba segajoče, bi se mu bližale od vseh strani in na obraz bi mu pala ledena krinka.