Nekoč je prišel eden izmed njih ponoči v grad; sobe so bile prazne in hodil je tiho od vrat do vrat. V zadnji sobi pa je stalo visoko ogledalo od stropa do tal in ko se je ugledal v njem, se je prestrašil takó, da se je zgrudil... Motajo se okoli ljudí samó iz čuda in spoštovanja; kadar se jim zdi, da jih je kdo opazil, hušknejo vnoč; kadar pa jih zalotiš nenadoma, ti stojé pred obrazom kakor okameneli in se ne morejo geniti.“