nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Krpanova kobila, poved v sobesedilu:
Vsa dvorana, vse omizje, bleščeče luči, steklenice, kozarci, dostojanstveniki in imenitniki, narodne dame -- vse je izginilo nenadoma, zatonilo je v meglen prepad; in pred mano, tam daleč, je sedel v črni suknji in srebrnobleščeči ovratnici. Govoril sem in zdelo se mi je, da govorim v neizmerni pustinji brez odgovora in brez odmeva; kajti svojega glasu nisem čul in le časih mi je zazvenelo na uhó neskončno oddaljeno šumenje, podobno pljuskanju morskih valov. Moje oči so strmele v Skočirjev obraz, kakor se ozirajo oči blodečega mornarja proti soncu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani