nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Krpanova kobila, poved v sobesedilu:
Jaz pa sem šel po meglenih, vlažnih ulicah in kakor sem šel, oči uprte v tla, poln tihih, težkih misli, so me vodili koraki naravnost do svetle izložbe, do samujočih brez. Nikogar ni bilo več mimo; na steklu so se nabirale kaplje in so podrkavale v dolgih navzdol. Kakor za meglo sem videl breze, kakor v veliki daljavi; tam so samevale in mraz jim je bilo ...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani