nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Krpanova kobila, poved v sobesedilu:
Blodil sem po prašnih ulicah kakor v omotici in zaželel sem si tudi sam, da bi legel vznak na barko, pod pisana jadra; narahlo bi se zibalo morje pod menoj, pljuskalo bi zamolklo ob breg in jaz bi ležal in sanjal ... sanjal brez konca, nerazločne sanje brez besed in brez podob ... in daleč za sanjami, za nerazločno mehko lučjo, bi ležalo moje življenje ... Zvečer, ko je ugašalo trudno nebo, sem se napotil iz mesta, v tisto žalostno, neizmerno samotno pokrajino, ki je bila, kamenita in nerodovitna, mati mojih sanj in mojega upanja. Šel sem med nizkimi holmi, posutimi z vročim kamenjem, poraslimi z nizkim grmičevjem, osatom in brezsočno, posušeno travo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani