nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Krpanova kobila, poved v sobesedilu:
pot se vzpenja v; polja, travniki, v daljavi temen gozdič; in nad zeleno, duhtečo pokrajino vedro jutranje nebo. V zraku, na polju, pod nebom čudna tišina, da mi je skoro tesno pri srcu. Mlado žito klije, za ped je že visoko; niti bilka se ne gane tam, najrahlejši vetrič ne pogladi z dlanjó preko zelene gladine; na obzorju, nad gozdičem visi tenek, samoten na vsem nebu; visel je tam ves čas in se ni ganil.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani