nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Krpanova kobila, poved v sobesedilu:
V gorečem septembru je bilo; sonce se je bilo raztopilo, razlilo se po nebu, na zemljo, in nebo in zemlja in zrak, vse je bilo potopljeno v razbeljeno luč. Težak sopar je puhtel iz pristanišča, ribiške barke z zakrpanimi, pisanimi jadri so se narahlo zibale, na barkah, na produ, celo ob ulicah so ležali na hrbtu in dremali z odprtimi ustmi razgaljeni, potni, rjavi ljudje v modropisanih srajcah in platnenih hlačah. Blodil sem po prašnih ulicah kakor v omotici in zaželel sem si tudi sam, da bi legel vznak na barko, pod pisana jadra; narahlo bi se zibalo morje pod menoj, pljuskalo bi zamolklo ob breg in jaz bi ležal in sanjal ... sanjal brez konca, nerazločne sanje brez besed in brez podob ... in daleč za sanjami, za nerazločno mehko lučjo, bi ležalo moje življenje ...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani