nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Krpanova kobila, poved v sobesedilu:
Pomisli čudo: meni samemu se gnusi, kakor mrčes, grd in zloben mrčes; jaz sam vem, kako smešno, nizkotno in poniževalno bi bilo, če bi se pokazal z njo na cesti ... poniževalno bi že bilo, če bi prišel trezen k nji ter sedel z njo za mizo, kaj šele, da živim z njo v istem stanovanju in da ji ... glej, jaz imam navado, da ji poljubim roko, kadar grem in kadar pridem ... Če bi storil to kdo drugi, bi se mu še ne smejal ne od studa, temveč pljunil bi predenj ... Povej mi: odkod te misli, ta globoki gnus, ta težka zavest, da si skrunim telo in dušo -- odkod, ko sem šele v njenem objemu spoznal ljubezen, tisti ‚ogenj, ki nikoli ne ugasne‘, in ko ni brez nje ne življenja, ne uživanja?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani