nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Krpanova kobila, poved v sobesedilu:
Zakaj, ko je uživalo moje srce samoto in nebeško tišino, so se zabavale moje telesne oči s posvetnimi sladkostmi; igrale so se po svoje, kakor se igrajo otroci kraj gozda, kadar dremlje péstrna v senci. Prijeten je mir v nemiru, brez groze in grenkobe; šele sredi trušča začuti srce resnično, globoko tišino in se raduje toliko bolj, ker je sredi uboštva spoznalo svoje bogastvo ... Ozrl sem se slučajno in sem ves obstrmel.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani