nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Krpanova kobila, poved v sobesedilu:
Zakaj komaj so se bližali ljudje šatorom, so bili njih glasovi nemirnejši, hripavokričeči, oči so se zameglile, obenem pa je bila njih luč svetlejša, glasnejša, nemirnejša, čudno pretirane so bile tudi njih kretnje -- kakor sence v poševni luči; celo sonce je sijalo nad šatori žarnejše, kričavo.
Nikoli nisem ljubil te glasne gneče; zahajal sem vanjo, ker je bilo predaleč do gozda. Ko sem premagal prvi hipni stud, sem začutil v srcu prijetno samoto; trušč je utihnil, še od daleč ga nisem slišal več in hodil sem sam skozi tišino.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani