nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Krpanova kobila, poved v sobesedilu:
V parku, ki se je razprostiral od mesta do reke, so bili že postavljeni pisani šatori; vse je bilo že tam: ogromne gugalnice, pisanim čolnom podobne, vrtiljaki s konji, bicikli in celo vrtiljak z resničnimi čolni na resnični vodi; največja dama na svetu, dama brez nog, menažerija, muzeji ”samo za odrasle“, gledališča na gostilniških vrtih -- vse je bilo že tam, zraslo je čez noč; in v vsem, med vsem in nad vsem kričeča, zaglušna muzika; bobnalo, hreščalo in cvililo je iz vsakega kota, iz vsakega šatora in pobegnil bi človek strahoma, se vseobči trušč ne bil utopil in ublažil sam v svoji nezmernosti. Zakaj komaj so se bližali ljudje šatorom, so bili njih glasovi nemirnejši, hripavokričeči, oči so se zameglile, obenem pa je bila njih luč svetlejša, glasnejša, nemirnejša, čudno pretirane so bile tudi njih kretnje -- kakor sence v poševni luči; celo sonce je sijalo nad šatori žarnejše, kričavo.
Nikoli nisem ljubil te glasne gneče; zahajal sem vanjo, ker je bilo predaleč do
gozda.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani