nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Kako je gospod adjunkt rešil svojo čast, poved v sobesedilu:
Pod njim na ravnini so se svetile bele hiše, po travnikih pa se je vila temna Brezovščica, skrita v senco vrb in topolov. Krog njega so se širili daleč na okrog pusti, valoviti lazi, ograjeni s trnjem in visoko razraslim leščevjem; na razpotjih ilovnatih, razritih klancev se je dolgočasila tupatamtemnolista, rogovilasta tepka; in kakor bi bil izgrešil pot med neštetimi grapami in blatnimi jarki, je pricurljal iz kakšnega kota umazan studenec in se takoj zopet izgubil tiho med peskom in kamenjem. V daljavi so se bleščali visoki bukovi gozdi, zaviti v trepetajočo meglo sončnega prahu ...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani