nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Kako je gospod adjunkt rešil svojo čast, poved v sobesedilu:
Toda bilo mu je neprijetno to vprašanje; pogledal je v stran, odložil pero in se zamislil v njene žametne oči, v njene nedolžne, za izrezano srajčko drhteče prsi, v njene polne, gorke, do komolcev rjave roke in snežnobele lakti ... Ko je odhajal iz gozda po grapavem, kamenitem klancu, se je oziral nazaj in poslušal. Tam od daleč je zvenelo njeno petje - čist, tenak glasek, kakor da bi prihajal iz srebrne strune.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani