nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Kako je gospod adjunkt rešil svojo čast, poved v sobesedilu:
Naslanjala je glavo na njegove prsi, svetle, razpletene kite pa so se ji vile čez ramena in prsi.
Ob robu tratine je čepel v grmu mlad, buljil z velikimi, neumnimi očmi in stresal z ušesi; studenec je šepetal med mahovjem z libelami in metulji; veliki črni hrošč se je bil naveličal letanja ter sedel na visoko cvetico, ki se je zazibala pod silnim bremenom; detel je bil splezal že višje na drevo, trkal v navadnem taktu in čakal noči. Sonce se je zavilo v prašno meglo in je padalo na obzorju; njegovi žarki so postajali krvavi in so lezli po deblih vedno višje proti vrhovom.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani