Vsaki izmed obeh je nosil težko butaro na hrbtu. Eden je stopal, stopal, stopal, ali stopil ni nikamor, zakaj njegova noga se ni dotaknila zemlje. Pa se je veselil v svojem malobrižnem in nespametnem napuhu ter je rekel: ‚Kako je lahka moja noga, kako brhko moje srce!