V nedeljo ni bilo vriskanju in prepevanju ne konca ne kraja, da bi si mislil človek: glej, ta je srečna in zadovoljna, da ji ni enake na svetu. V ponedeljek pa so povešali glave in so vzdihovali tako milo in ganljivo, da bi se kamen razjokal.
Zgodilo se je mnogokdaj, da se je faran dodobrega napil pri krčmarju; ko pa je imel že rdeče oči in težakjezik, je naslonil glavo ob pesti ter se je začel smiliti sam sebi.