Visoko je še stalo sonce, ko je zadel starejši Potnikov culo na ramo ter se poslovil od matere in od bratov; na pol pota do Kovačevih se je ozrl: vsi trije so stali na pragu in so gledali za njim, hiša se je svetila v soncu. Takrat se mu je storilo hudo pri srcu; zobé je stisnil in stopil je hitreje, da bi ga bridkost ne premagala.