Senca se je spustila na to dolino -- tudi name se je spustila, strup lije -- tudi v moje srce lije. Še včeraj bi bil pokleknil pred očetom, pa da je vzdignil palico nad menoj, nocoj pa sem ga žalil z besedo in komaj da mu nisem pljunil v obraz -- glej, to je strup. Še včeraj bi bil poljubil to našo zemljo kakor materino roko, nocoj pa sem jo preklinjal -- glej, to je strup.