Krčmar ni več premišljeval in izpraševal, kdo da ga je bil zastrupil; tudi glava ga ni več bolela in strahov se ni več bal. Ne v srce, ne v obraz ni bil več podoben tistemu, ki je prišel nekoč in siromašen v dolino osojniško; tudi tistemu ni bil podoben, ki je prijazno točil svojim gostom ter poslušal ciganove kvante in zabavljice.
Njegova lica niso bila več bleda; rdečica je gorela iz njih, posebno kadar je čez mero pil; njegov glas je bil rezek in ošaben, njegov smeh.