Železna vrata so se zaprla za njimi; in Bog sam ve, če jim bo še kdaj sijalo sonce. *
Krčmar ni več premišljeval in izpraševal, kdo da ga je bil zastrupil; tudi glava ga ni več bolela in strahov se ni več bal. Ne v srce, ne v obraz ni bil več podoben tistemu, ki je prišel nekoč in siromašen v dolino osojniško; tudi tistemu ni bil podoben, ki je prijazno točil svojim gostom ter poslušal ciganove kvante in zabavljice.