nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Kovač Damjan, poved v sobesedilu:
Sinoči ko sem dolgo mislila nate, se mi je zazdelo, da stojim na križpotu: tam je čisto kratka pot, tam so trije tedni; belo hišo vidim, ki me izza kostanjev pozdravlja; ampak ne grem tja, temveč se napotim kakor po božji zapovedi na dolgo strmo pot, ki je samo trpljenje in ki nima konca ...“ je molčal; njemu, močnemu, ki nikoli ni jokal, se je stisnilo grlo, da ni mogel izpregovoriti; in sam je bil jezen, da je molčal.
”Jaz pa vem, da si zdaj žalosten zaradi moje žalosti. Toda ne zameri: tako je polno srce, da solze kar same lijo ... in da bi jih ne ujela, če bi jih v perišče lovila!“
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani