nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Kovač Damjan, poved v sobesedilu:
Tako pa mislim, da se bo nenadoma čas ustavil in da ne pride nikoli tista nedelja, da bo stala tam daleč, kakor svetla gora. Sinoči ko sem dolgo mislila nate, se mi je zazdelo, da stojim na križpotu: tam je čisto kratka pot, tam so trije tedni; belo hišo vidim, ki me izza kostanjev pozdravlja; ampak ne grem tja, temveč se napotim kakor po božji zapovedi na dolgo strmo pot, ki je samo trpljenje in ki nima konca ...“ je molčal; njemu, močnemu, ki nikoli ni jokal, se je stisnilo grlo, da ni mogel izpregovoriti; in sam je bil jezen, da je molčal.
”Jaz pa vem, da si zdaj žalosten zaradi moje žalosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani