Stali smo spodaj in smo ga klicali, milo in osorno, proseče in ukazujoče:
” ... no ...!“
Med orumenelim listjem se je svetil ves; zibal se je na veji enakomerno in sunkoma, kakor na klinu v gajbi; nagnil je vrat in život globoko, zravnal se, naščeperil ter zakričal, da se je razleglo naokoli.