To je bilo njegovo življenje, tisto življenje namreč, ki sem ga videl in poznal. Prekinjeno je bilo le tedaj, kadar je zgrabil z močnimi, mesnatimi kremplji kos kruha ali oreh ter glodal počasi, premišljeno, kakor brez posebnega užitka, dokler ni ostanka malomarno spustil na tla ter mlasketaje poigral z debelim jezikom. Prekinjeno pa je bilo njegovo življenje tudi tedaj, kadar se je komu zazdelo, da ga je izpustil iz gajbe v skrbno zaklenjeno izbo, kakor izpusté jetnika na obzidano in zastraženo dvorišče.