... In buljiš trepetaje, z zobmi šklepetaje v oko, ki strmi vate prazno in topo in iz katerega pričakuješ razodetja. V srdu in obupu treščiš s kladivom nanj: ”Razodeni se, karkoli si!“ - ter vidiš osupel in osramočen, da si bil zdrobil votlo steklo; namesto brezdanjih skrivnosti se ti prikaže stlačena slama in smrdeča basanica. Vseeno je, če je bilo tisto votlo steklo sama svetla zvezda na nebu, ali če je bilo neumno, rumeno oko kakadujevo.