nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Jure, poved v sobesedilu:
se je oziral, velike in svetle so bile njegove oči; in ko se je oziral, je bilo njegovo srce vse lahko, nasičeno in napojeno, kakor da je rosila nanj tolažba in sladkost iz samih nebes.
Strma je bila pot; je ni videl in ne občutil; prelepa je bila pokrajina; jo je pobožal in pozdravil s svojimi očmi in vsa njena čista lepota se je izlila v njegovo srce.
Zakaj tako ga je prešinilo in ga je vsega razveselilo: tisti svet, tam na drugih straneh, tam za holmi, so ustvarili ljudjé, sovražniki, ki imajo dom in očeta in mater ...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani