Hodil je po širokih ulicah, med hrupom vozov in kričanjem ljudi, kakor bi sanjal o novem svetu, v katerega ne spada in se je samó slučajno izgubil vanj. Na vsaki malenkosti je zapazil nekaj posebnega in nerazumljivega; prihajalo mu je tesnó in težko, a božala ga je obenem tista sladka, meglena zaspanost, kakor jo je čutil zjutraj v postelji, predno je zadnjikrat zazéhal.
Čakal je svojega prijatelja pred pošto in ko sta se vračala na večer domú, srečala sta vrh stopnic Julijo, oblečeno v svetlo sivo, enostavno obleko, roke gole do nad komolcev in svetlo brošo pod vratom.