Podoben je bil človeku, ki hodi z razprostrtimi rokami in zatisnjenimi očmí za nečem neznanim: -- vleče ga za sabo z nerazumljivo, zoprno silo, in mehanično blodi v krogu, brez misli in brez svoje volje ... Nebó je viselo nizko na mokrih strehah; od pritlikavega obcestnega drevja so padale debele, mrzle kaplje in rosno listje se je zdaj pa zdaj vznemirjeno streslo. Tla so bila blatna in razmočena; stopinje so se vtiskale vanje razločno in globoko, kakor v mehko ilovico.