Zakaj zakrivaš pred mano svoj obraz in svojo dušo?“
Na vse njeno vedenje je leglo nekaj posebnega, -- kakor dolgočasni, razočarani izraz človeka, ki je ugledal pred sabo na cesti nekoga v znani suknji in jovialno širokokrajnem klobuku: -- po treh, štirih ulicah hití za njim, pozdravi ga z vzradoščenim glasom in iztegne desnico ... a glej, tu buljijo vanj krmežljave, neznane oči nad smešno zavitim nosom ... ”Oprostite, -- zmotil sem se bil!“
Zdelo se mu je, da je našla na njem nekaj neizmerno smešnega in otročjega.