Ako si jo poljubil, čutiš na ustnih gnilo rano, ki se ne dá izmiti ...“ Zunaj je pihal in se je ogrnil do nosú v svojo suknjo. Ko je prihajal mimo njenih duri, nagnil je glavo in poslušal; toda vse je bilo tiho, samó stenska ura je bíla s hreščečim glasom polnoči.