”V mestu je preveč ljudi in preveč luči,“ opomnila je ona.
Ob njegovi strani je slonelo gorko, kipeče teló, koraki so se glasili tiho in boječe, kakor v sanjah, in velike črne sence so plavale po pesku. Zdaj pa zdaj se je vejevje razgrnilo in z bledega, težkega nebá je posijala hladna svetloba.