Nikdar dotlej je nisem videl tako natančno; svetilka je bila blizu okna in ona je obračala proti svetlobi svoj obraz. Na mehkih, trepetajočih potezah je ležala utrujenost kakor uro pred smrtjo, oči so bile široko odprte, toda njih luč je bila motna, - od visoko friziranih las je padala senca skoro do usten... V tem trenotku bi prišel k nji ter jo objel z obema rokama in jo dvignil k sebi in jo poljubljal, da bi mi ostala na licih kri iz njenih ustnic...