”Sedi,, ne vznemirjaj se; hotel sem samo... sedi!“
Sedla je na zofo in položila roke v naročje; videlo se je, da nečesa pričakuje, in jaz sem čutil sam, da so mi ostali na obrazu sledovi duševne vzburjenosti in mučnega razmišljanja... In hipoma je prišlo nadme kakor pred dvema urama.