Toda ponoči, posebno kadar sije luna, se zablešče zidovja v čudovitem belem svitu. Ob nizkih ograjah pred hišami, po ozkih nerazsvetljenih ulicah prihajajo tihe, skrivnostne postave; iz temnih senc se čuje pritajeno šepetanje in časih zazveni od daleč zategnjen melanholičen vzklik. Človek obstane in posluša; zdi se mu, da je zašel v daljno daljavo, do zadnje meje življenja, kjer se pričenjajo blodne sanje.