Polastilo se nas je nenadoma nekaj nejasnega, -- podobnega tihemu, romantičnemu čustvu, kakor ga začuti človek, kadar popije pozno na večer dve čaši čaja in se zagleda s široko odprtimi očmí v mračno daljavo.
Gospa Koprivnikova je vzdihnila in se naslonila nazaj na stol, da se je zasvetil izza sence njen drobni, beli obrazek, kakor izsekan iz mramorja. pa si je pogladil svoje silne, navzdol viseče brke ter govoril dalje s precej enostavnim, malo hripavim glasom.