Ta zamolklo lica, ta prozorni, drhteči rimski nosek, ta pohotno se smehljajoča, polna ustnica ... ah, zdi se mi, da so ustvarjene te lepote samo zató, da jih vidi človek samó enkrat v življenju in sanja o njih, kadar se vrača v jasnem večeru iz kavarne.
Imé ji je bilo.
In je imela možá, kakršni so tam na našem romantičnem slovanskem jugu vsi možje lepih žen: rjav in suh, z velikim, zakrivljenim nosom, mežikujočimi, rdeče obrobljenimi očmi in širokimi, lopatastimi rokami ...